Vpišite ključne besede

post

5 ur interneta na dan povzroča samomore *sarcasm off*

5 ur interneta na dan povzroča samomore *sarcasm off*

Včasih med delom na računalniku poberem telefon iz mize, ga odklenem in zaklenem. Izjemno nesmiselno početje. Ker želim biti med delovnim časom čim bolj produktivna, me je začelo zanimati, kolikokrat na dan to naredim in kako vpliva na mojo storilnost.

Sočasno sem opažala, da s prijatelji pogosto sedimo skupaj v tišini in browsamo vsak po svojem smartfonu. (Da ne omenjam sindroma prenašanja angleških besed v slovensko rabo, pa brez zamere.) Se to zdi čudno samo meni, ki se še spomnim časa pred internetom?

Odgovori se začnejo pojavljati med jutranjimi novicami. Odvisnost od družbenih omrežij in generacija mlajših od 1995 se ves dan sklanja nad osvetljene zaslone, ki povzročajo budno stanje in obsedenost s statistikami na družbenih omrežjih. Ob tem prodaja pametnih telefonov še vedno narašča. Postajalo me je strah.

Prejšnje generacije so živele bolje

Pogosto kadar na troli gledam WebToons ali preletavam novice na News Standu, starejše gospe poleg mene jezno brundajo v svojo brado: »Pa kaj sploh vidijo na teh telefonih!«

Saj ste malo smešne, si mislim. Enako je, kot da bi slabo voljo stresali nad ljudmi, ker berejo časopis ali listajo Pavlihovo pratiko. Naprava za branje se je spremenila. Novice se osvežujejo večkrat na uro, za zabavne zgodbe ni treba izpolnjevati knjižničnih listkov. Guglam. Ali je s tem kaj narobe? Ali gospe iz avtobusa živijo boljše življenje, ker niso s prijateljicami nikoli opravljale prek Messengerja?

A tudi ljudje z več verodostojnosti od strank LPP-ja svarijo pred škodljivimi vplivi tehnologije. Med njimi je npr. psihologija Jean M. Twenge, ki je nedavno objavila študijo v Clinical Psychological Science bolj temačne tematike. Izpostavila je korelacijo med dnevno uporabo družbenih omrežij in smarfonov ter višanjem stopnje depresije in samomorov med mladimi. Če telefon uporabljam pet ali več ur na dan, imam 70 odstotne možnosti, da sem bolj nagnjena k samomoru. Od oka.

Twengino raziskovanje so le mesec kasneje prikazali kot sporno, ker med drugim ni izločila možnosti, da morda depresivni ljudje več časa preživijo na spletu. Twenge brez trdnega dokaza povezuje dva pojava v družbi.

Morda pa ni vse tako črno.

Pa kaj sploh počneš cele dneve na netu

Krivda, ker ves čas visim na zaslonih, je morda projekcija zloveščih statistik, o katerih berem v novicah. Skrolanje po družbenih omrežjih je res užitek, a morda gre le za preganjanje dolgčasa. Mogoče mularija med visenjem nad zasloni prebira filozofske traktate. (Who knows. Internet is a mighty space.)

Najprej sem si izmerila približno uporabo zaslonov. Gledanje v ekran zajema večino mojega čas, ker delam v pisarni. Zato najprej preverim statistiko zgodovine s HistoryStats. Cca. šest ur na dan preživim na službenih družbenih omrežjih, mailu in spletni strani – posledica dnevnih taskov.

Resnici na ljubo se zaslonom težko izognem. Poleg službenega računalnika uporabljam še telefon. Smartphone je budilka in prva stvar, ki jo zjutraj vzamem v roke. Prek aplikacij spremljam novice, vzdržujem stik s prijatelji in družino, na smartfonu gledam serije in videe, telefon me namesto televizije pospremi v spanje.

Motilci pozornosti

Družbena omrežja in aplikacije delujejo zaradi stalnih opozoril, prek katerih dobivamo občutek zaželjenosti. Smo družbena bitja in način delovanja aplikacij to izkorišča – delujejo na ugodje, v možganih se spoščajo manjše doze dopamina. Nekateri to primerjajo z uživanjem kokaina, o namerah oblikovanja Facebooka, da zavzame čim več našega časa, pa opozarjajo celo njegovi ustanovitelji. Ob tem so telefoni oblikovani tako, da prijetno vplivajo na vse naše čute. Nekateri avtorji nas grobo primerjajo z laboratorijskimi podganami, ki klikamo po zaslonih za dnevno dozo užitka.

Nicolas Carr opozarja na pomemben vidik uporabe spleta. Internet razdrobi pozornost na mnogo različnih virov, pogosto hkrati, kar oslabi sposobnost koncentracije. Postajamo podobni živalim, ki jim pozornost stalno preskakuje zaradi nevarnosti iz okolja. Zaradi bombandiranja z informacijami polnimo kratkoročni spomin, dolgoročnega pa ne uporabljamo in naša sposobnost učenja se manjša. Kot da z internetom hranimo primitivne, biološke vzgibe, medtem ko nazadujemo kot empatična in razmišljujoča bitja.

Ker vedno dvomim v črne scenarije, z aplikacijo za sledenje uporabe telefona izmerim, kolikokrat odklenem zaslon, katere aplikacije uporabljam in kdaj. Poskušam ugotoviti, ali sem dovzetna za premišljeno zasnovane aplikacije in pametne telefone.

Takoj opazim, kako med delom izmenično preskakujem med mailom, družbenimi omrežji in telefonom. Vedno delam več stvari hkrati: med sestavljanjem novičnika urejam objave na Facebooku, med pisanjem tega stavka mimogrede odgovorim še na dva maila. Občutek ni depresiven, temveč razdrobljen. Vse delam hkrati, zato izginja občutek, da sploh kaj naredim.

Rešitev je logičen korak za izboljšanje stanja

Opazovanje obnašanja pokaže realno sliko. Nad zaslonom skupno preživim do 12 ur dnevno. Po vsem prebranem je očitno, da moram za boljši uspeh na delu ukrepati.Če želim maksimizirati svojo produktivnost in sposobnost globljega razumevanja problemov, s katerimi se srečujem profesionalno, naredim nekaj pomembnih korakov:

  1. Izklopim vsa opozorila vseh aplikacij tako na telefonu kot na računalniku. Redko katera stvar je tako nujna, da bi morala na pozive odgovarjati takoj – poslovna komunikacija dopušča odgovarjanje na maile v roku 48 ur.
  2. Poskušam si bolj strogo zastaviti urnik delovnega dne, da preverim, ali mi prisilni multitasking sploh ustreza. Primer: Na začetku in ob koncu dneva je čas za odgovorjanje na e-pošto, objave na družbenih omrežjih poskušam razporediti prek delovnega dne.
  3. Tapkanje v prazno po zaslonu, ki je najbolj moteča in nesmiselna navada, je kot nek tik ali slaba razvada. V službi telefon položim izven dosega rok. Ko hodim po mestu, ga nosim v oddaljenem žepu nahrbtnika, da ni vedno pri roki.

Starejši imajo *včasih* prav – zasloni so zlo

Vse ni le črno belo. Uradno Facebookovo stališče podpira delovanje v dobro javnega zdravja. Posledic uporabe družbenih omrežij se zaveda vedno več ljudi in mnogi na to opozarjajo. Verjetno bomo morali na dolgoročne posledice uporabe interneta še malo počakati. Vsaj toliko, da odraste generacija, ki ji že v zibelko polagajo tablice in pametne telefone.

Zavedati se je treba, kakšno orodje nam je bilo dano, kako delujejo družbena omrežja in kaj je njihov namen. V veliki meri so marketinško orodje. Vpliv na počutje posmeznika je odvisen od aktivnosti in krogov na spletu, kjer preživlja svoj čas. Internet ni edino okno v svet, tega se spomnim še iz časa pred internetom.

Še vedno mislim, da gospe na avtobusih ne vedo, o čem govorijo. Strah jih je novosti, a streljajo v prazno. Od razmaha interneta res poznamo nikoli prej videne pojave cyberbullyinga, revenge porna, viralnih samomorilnih iger, da ne omenjam live umorov na Facebooku in terorističnih vodij, ki prek Twitterja gradijo svoje influencerske znamke. A to še ne pomeni, da je bil svet v času, ko so odraščale naše babice dober in neomadeževan.

Zdi se, da se zaradi tehnologije le veliko hitreje širijo zle informacije in drugi škodljivi vplivi, ki jih imamo drug na drugega kot družba. Kar pa verjetno mnogim res povzroča depresijo.

Želiš več vsebin?

Če ste uspeli obdržati koncentracijo do konca tega članka, se za več vsebin Zavoda Ypsilon prijavite na naše e-novice (spodaj).